Rodil se je leta 1725 v Benetkah kot sin igralcev, brez plemiškega imena in brez dediščine. Zgodaj je ostal brez očeta in končal v semenišču, nato pri kardinalu, kjer pa je zaradi mladenk hitro izgubil položaj. Potem je začel svojo igro – Evropo je spreminjal v oder. Bil je zdravnik brez diplome, čarovnik brez čarovnije, diplomat brez pisma, a z darom govora in občutkom za trenutek. Preživel je z domišljijo in spretnostjo.
Ljubezni ni iskal, jo je ustvarjal. Njegova znana številka, 132 žensk, je le del zgodbe. Ženske je opazoval, jim dajal pozornost, ki so jo pogrešale. Ni jih le osvajal, temveč zrcalil njihovo notranjost. Če je bilo treba, je odšel – ne vedno z občutkom dolžnosti, a pogosto z dostojanstvom.
Leta 1756 je postal prvi, ki mu je uspelo pobegniti iz beneškega zapora pod svinčenimi strešniki. Le leto pozneje je v Parizu ustvaril državno loterijo in s tem iznašel način, kako denar iz rok množic preusmeriti v državno blagajno – z njihovo privolitvijo. V Parizu, Berlinu, Rusiji, Španiji – povsod je pustil sled. V Barceloni se je znašel v ječi zaradi prepira z ženo generala. Vselej se je znašel, izmaknil, znova začel.
V Duxu na Češkem, v grajski knjižnici, se je ustavil. Postal je knjižničar in pisal – več kot 4.000 strani spominov. Tam ni bilo več potovanj, le opazovanje, premislek in zapisi. Svojo zgodbo je zapisal z ostrino, humorjem in brez sramu. Bil je igralec, ki si je sam pisal vloge. In v zadnjem dejanju, brez mask, je ostal točno to – Giacomo Casanova.
