Raziskovalci univerz Leicester in Loughborough so objavili pregled v reviji European Journal of Applied Physiology, kjer izpostavljajo možnost prilagajanja športnikov na dehidracijo. Ob tem se opirajo na nasprotja med rezultati laboratorijskih raziskav in dejanskimi izidi vrhunskih tekačev. Eden od najbolj znanih primerov je Haile Gebrselassie, ki je ob postavitvi svetovnega rekorda v maratonu izgubil kar deset odstotkov telesne teže, kar bi v običajnih pogojih pomenilo znatno zmanjšanje zmogljivosti.
Strokovnjaki opozarjajo, da so laboratorijski pogoji pogosto umetni in ne odražajo dejanskih situacij na terenu. Med preizkusi udeleženci pogosto ne smejo piti, četudi so žejni, kar ustvarja dodatno nelagodje in vpliva na rezultate. Na drugi strani lahko tekači med tekmami pijejo po občutku, kar se zdi učinkovitejše. Študije so pokazale, da hitrejši tekači ob koncu tekme pogosto izkažejo višjo stopnjo dehidracije kot počasnejši, a hkrati tudi boljše rezultate.
Ena izmed teorij je, da dolgotrajna izpostavljenost dehidraciji povzroči fiziološke prilagoditve. Vojaške raziskave iz prejšnjega stoletja so namigovale, da telo ob ponavljajoči dehidraciji poveča raven beljakovin v krvi, kar bi lahko pomagalo ohranjati krvni volumen. Drugi možni mehanizem je psihološki – navajanje na občutek žeje, utrujenosti in nelagodja, kar zmanjša njihov vpliv na zmogljivost.
Leta 2014 je raziskava pokazala, da so tekači po več vadbah z nadzorovano dehidracijo dosegli boljše rezultate, čeprav so bili še vedno dehidrirani. Po drugi strani študija iz leta 2021 takih učinkov ni potrdila. Britanski raziskovalci zato predlagajo nove oblike primerjalnih analiz, predvsem med športniki, ki se dosledno hidrirajo, in tistimi, ki to počnejo manj redno.
Tekači se od drugih vzdržljivostnih športnikov ločijo tudi po tem, da je med tekom težje piti, saj gibanje otežuje požiranje tekočine in obremenjuje prebavni sistem. Poleg tega mora tekač nositi lastno telesno težo, kar pomeni, da vsaka izgubljena kapljica pomeni manj napora. Ravno to bi lahko pojasnilo, zakaj si nekateri športniki v praksi lahko privoščijo večjo izgubo tekočine, ne da bi to vplivalo na njihovo zmogljivost.
Vprašanje, ali je dehidracija res tako škodljiva, kot se pogosto trdi, ostaja odprto. Medtem ko nekateri svarijo pred njenimi učinki, drugi v tem vidijo nepotrebno paniko in oglaševalsko pretiravanje. Raziskovalci zato opozarjajo, da univerzalna rešitev ne obstaja. V nekaterih primerih je načrtovana hidracija ključna, drugje pa morda telo brez težav deluje tudi ob večji izgubi tekočine – zlasti, če je na to navajeno.
